Spomini na Prago? Lepi, ker obožujem Češko. Lepi, ker je Praga magično mesto. Mogoče podobno Ljubljani, bolj minimalno. Ne žepna verzija naše prestolnice. Lepi predvsem, ker sem komaj čakala da se vrnem nazaj, ker imam na Olomouc take dobre spomine. Vrjetno v upanju, da bom te spomine, hm, podoživela.
In pa mogoče malce grenki, ko se spomnim stvari, ki niso bile čisto vplanirane. Dž, sneg, veter, odpovedan program, vožnja brez iPoda, vso to kreganje. Zanič hrana, vrjetno me ostalo niti ne bi tako zelo motila, če ne bi bila hrana tako zelo zelo ne dobra.
Ves čas me je zeblo, na živce mi je šla tista pomožna postla, na živce mi je šlo, da nism mogla fotografirat, ker me je pač, zeblo. Da sem se mogla ves čas kregat glede nekih nepomembnih malenkosti, da nisem imela iPoda, kok blazno sm pogrešala glasbo. Na živce mi je šlo, da se nism mela kam umaknt, ko je blo vsega preveč. Da bi lahko šla vn iz sobe, kjer so bili pač ostali ljudje. Da ni bilo nobene zasebnosti, ker se ni dalo zapret kopalnice, da dvigala niso delala in sm hodila v osmo nadstropje. In da sem zjutraj 10 minut pred zajtrkom stala pred dvigalom, ki pač ni prišel. Na živce mi je šlo, da pri zajtrku ni bilo skodelic, da ni bilo kave, ki bi imela okus po kavi. Oziroma, da kave ni bilo.
Po drugi strani pa je bilo še vedno lepo, čeprav je bila vedno neka stvar, ki mi je mogla it na živce. Lepo je blo, ne ves čas hodit s skupino, ampak it mal okrog. Od vseh stvari mi je bil najbolj zanimiv muzej, v katerega sva šla, enkrat ko pač nisva vedela, čisto kje točno natančno naj bi bili.
In pa mogoče malce grenki, ko se spomnim stvari, ki niso bile čisto vplanirane. Dž, sneg, veter, odpovedan program, vožnja brez iPoda, vso to kreganje. Zanič hrana, vrjetno me ostalo niti ne bi tako zelo motila, če ne bi bila hrana tako zelo zelo ne dobra.
Ves čas me je zeblo, na živce mi je šla tista pomožna postla, na živce mi je šlo, da nism mogla fotografirat, ker me je pač, zeblo. Da sem se mogla ves čas kregat glede nekih nepomembnih malenkosti, da nisem imela iPoda, kok blazno sm pogrešala glasbo. Na živce mi je šlo, da se nism mela kam umaknt, ko je blo vsega preveč. Da bi lahko šla vn iz sobe, kjer so bili pač ostali ljudje. Da ni bilo nobene zasebnosti, ker se ni dalo zapret kopalnice, da dvigala niso delala in sm hodila v osmo nadstropje. In da sem zjutraj 10 minut pred zajtrkom stala pred dvigalom, ki pač ni prišel. Na živce mi je šlo, da pri zajtrku ni bilo skodelic, da ni bilo kave, ki bi imela okus po kavi. Oziroma, da kave ni bilo.
Po drugi strani pa je bilo še vedno lepo, čeprav je bila vedno neka stvar, ki mi je mogla it na živce. Lepo je blo, ne ves čas hodit s skupino, ampak it mal okrog. Od vseh stvari mi je bil najbolj zanimiv muzej, v katerega sva šla, enkrat ko pač nisva vedela, čisto kje točno natančno naj bi bili.
Valda je bilo zanimivo it v največjo diskotetko v centralni Evropi K.L. Pet nadstropij, vsako posvečeno drugi glasbi. Vsako nadstropje je bilo razdeljeno na dva dela, plesišče in pa "VIP" del. Underground vzdušje.
Kul je bilo, kolikor časa sm pač se, se sprehajat po Pragi. Pač delat nič. Sedet v lokalu. Sprobavat pivo. Se zajebavat iz stvari. It na Starbucks kavo. Pogled vse Absinth trgovine. Najdit The Body Shop. Te turistične stvari :)
RSS Feed